Pa smo le preživeli
Pripravljalni MEPI tabor, namreč.
Po celoletnih pripravah in delavnicah je napočil čas, da vse skupaj preizkusimo tudi v praksi, torej na terenu. Zjutraj se nas je zbralo lepo število mepijevcev, kar 34. Na železniški postaji v Vižmarjih (7. razred). Z vlakom smo se odpeljali v Kranj. 8. in 9. razred pa na avtobusni postaji v Šentvidu, od koder smo se z avtobusom odpeljali prav tako v Kranj. V naprej oblikovanih skupinah smo se po razporedu odpravili na prvo etapo naše trase. Vmes smo imeli 5 kontrolnih točk, na katerih smo se “pofočkali” našim mentorjem. Na preizkušnji so bile naše kompetence s področja orientacije, kondicije in timskega delovanja skupine. Nekateri so imeli več težav, drugi pa celo nobene, a vsi smo uspešno prišli do našega tabornega prostora pod Joštom nad Kranjem.
Takoj smo si postavili šotore in si skuhali kosilo po taborniško. Nekateri celo piščanca s kuskusom in sirom, drugi palačinke, tretji pa klasiko, dobre, stare makarone. Sledile so tri delavnice. Vadili smo temeljne postopke oživljanja (TPO), ukrepanje v sili, povezovanje in prevezovanje, imobilizacijo in krepili timski duh z raznimi igricami. Da nas zvečer nebi zeblo, smo pripravili drva in zakurili taborni ogenj. Pekli smo hrenovke, zrezke, čevapčiče, penice in še marsikaj. Sledilo je presenečenje z obiskom predstavnika MEPIJA, Jake K., ki je bil z nami zelo zadovoljen. Stroga inšpekcija, ni kaj. Sledilo je še eno presenečenje z obiskom našega bivšega učitelja in mentorja, Tadeja G., komaj se je rešil iz krempljev otrok… Sledil je zaslužen počitek, v smislu kakor si si postlal, tako boš spal. Nekateri smo v šotoru spali prvič in celo preživeli. Nekatere je malce zeblo, ampak mi nismo “boječke” in se ne damo, kar tako.
Pričakalo nas je sončno jutro, brez vlage. Šotorov zato ni bilo potrebno sušiti, zakon! Po zajtrku smo v skupinah vadili orientacijo s pomočjo GPS navigacije, saj je to tudi zelo uporabna tehnologija, ki jo je dobro znati uporabljati v življenju. Sledil je drugi del etape, to je spust v dolino s ciljem na železniški postaji. Nekatere je celo ujela kakšna kaplja dežja, ampak saj imamo opremo za to. Z vlakom smo se odpeljali v Ljubljano in nato domov, kjer se je bilo prijetno celo oprhati in se zopet prepustiti “hotelu mama in ata”.
Čez mesec dni pa najboljše in najvztrajnejše čaka čisto prava odprava. Za 8. razred poskusna, za 9. razred pa kvalifikacijska.
Pridobili smo si ogromno novih izkušenj s področja načrtovanja, orientacije, opreme, prve pomoči, taborjenja, sodelovanja, utrdili prijateljstvo ali pa se malce celo sporekli in nato tudi rešili zaplet. Nekateri so se celo urezali s pipcem med izdelovanjem palic za peko hrenovk. Tudi to so izkušnje, ki so nujno potrebne. Tudi to je del življenja.
Vsem udeležencem en iskren bravo saj ste pokazali, da ste iz pravega testa!
Ponosni mentorji: Aleksandra K. V., Taja B., Helena P., Tanja H., Ajda O. B. in Simon K.
