Erasmus teden se je zame in še za nekatere začel že v nedeljo, 30.1., ob 22.30 s prihodom portugalskih in grških gostov pred šolo. Tudi če si se že pogovarjal s svojim gostom preko spleta še vedno nekako nisi vedel, kaj pričakuješ. Vendar pa smo se ob stisku rok in objemu zavedli, da je strah odveč. Program je bil narejen zelo raznoliko.
Prva stvar, ki smo jo storili je, da se je vsaka država predstavila. Slovenci smo se predstavili s plesom račke v spremstvu učitelja Grabnarja na harmoniki. Naše goste pa so lepo sprejeli tudi naši najmlajši s slovenskimi ljudskimi pesmimi in plesi. Čez teden smo spoznavali našo kulturo z učenjem ljudskih plesov, predstavitvami narodnih noš in starimi tradicionalnimi igrami. Program je pa seveda namenjen čim večji socializaciji, zato je bil ta tudi sestavljen tako, da smo čim več dejavnosti opravljali v različnih skupinah. V ta namen smo se že prvi dan razdelili v skupine in izvajali raznolike aktivnosti za ‘prebijanje ledu’, kot so pantomima, štafetne igre…
V skupinah smo bili tudi na nekaterih delavnicah in se družili med kuhanjem, plesanjem, izdelavo lesenih izdelkov, ustvarjanjem…
Kar se tiče razkazovanja naše prečudovite dežele; tudi tu smo dali vse od sebe in jim razkazali prenekateri biser Slovenije. Že prvi dan smo jih peljali na ogled Ljubljane, kjer smo se v skupinah sprehajali po Tivoliju s pomočjo aplikacije Actionbound in od tam odšli na voden ogled centra Ljubljane.
Peljali smo jih pa seveda tudi na izlet po prelepi Gorenjski na Bled, kjer smo se sprehodili in si prilastili kos slastne kremšnite. Od tam smo se odpravili proti Planici in jim na poti mimo Kranjske Gore povedali tudi kakšno informacijo o tej znamenitosti kar na avtobusu, kot to počnejo pravi turistični vodiči. V Planici smo se s sedežnico odpeljali na razgledno točko skakalnice velikanke. Po spustu nazaj smo se šli tudi sankati.
Najboljše smo pa seveda prihranili za na konec. V mislih imam seveda preživeto nočno doživetje v šoli, ki se je sicer v programu definiralo kot »spanje v šoli«, a roko na srce, tega je bilo na sporedu minimalno, kar vam v nadaljevanju tudi opišem za lažjo predstavo. V četrtek ob 19.00 smo se vrnili v šolo s spalnimi vrečami in pripravljeni na vse. Na to nepozabno noč smo plesali, peli, se družili in jedli pico, ki smo si jo naročili. Z učitelji smo se celo zmenili, da igramo odbojko….ob polnoči. Igranje se je zavleklo v jutro, potem pa smo še klepetali, namesto da bi spali. Najbolj nenavadna budilka in iskreno tudi najmanj zaželena v tistem trenutku je bila harmonika učitelja Grabnarja. Po prvem šoku nam je seveda narisala nasmehe na lica. Spanca nam je primanjkovalo, a se nam je zato en kup spominov nabralo. Poznate tisti rek: »Vsega lepega je enkrat konec«? No, tudi mi smo ga na lastni koži dobesedno spoznali. Tisto jutro, v soboto ob 5.00, so nam solze neustavljivo tekle po licih, saj smo dojeli, da našim prijateljem mahamo v slovo.
Erasmus+ je bila zelo lepa izkušnja zame in je ne bom nikoli pozabila. Toliko truda, kot smo ga vložili v to, je bilo vsekakor vredno vsake minute, ure organizacije. Program in zasedba učiteljev je bila super. Zelo sem hvaležna, da so se prilagajali našim željam in skušali prirediti nam in gostom nepozabno izkušnjo.
Najbolj se mi je v spomin vtisnilo igranje odbojke v šolski telovadnici ob enih zjutraj. Obdajala me je dobra družba in vsi smo se zabavali. Izvedeli smo veliko novih informacij o drugih državah. Spoznala sem veliko novih ljudi in razširila svoj krog prijateljev. Nasploh sem hvaležna, da smo kljub sedanjim razmeram imeli to možnost, da se je ta program vseeno izvedel v živo, in se zahvaljujem ravnatelju, ki nam je to omogočil. Imeti nekoga pri sebi doma in ga učiti o svoji kulturi je res prijetna izkušnja in veliko pridobiš s tem. Nisem se mogla zavedati, ko je Erasmus dogodivščina res spisala zadnji dan, poglavje te zgodbe. Kako hitro je vse minilo, kaj vse se nam je dogajalo-še zdaj ne morem verjeti.

Fotografije so v fotogaleriji.

Stella Kantarević, 9.b


 

(Skupno 139 obiskov, današnjih obiskov 1)
ZAPRI